Ofelija\’s flowers of madness

Dusty imamo radi, ker ima fenomenalen glas, ker na Wikipedii piše, da je v studiu prevzela kontrolo, ker je v začetku sedemdesetih javno potrdila svojo biseksualnost (mind you, v začetku sedemdesetih!), ker je Son of a preacher man špica in ker se je rada izgubljala. Kar zadnje čase kar naprej počnem jaz.

(pa ne na sploh, ampak danes (beri – dva tedna nazaj))

- ker sem padla v megapopularno past, kapitalistično kvaziumetnostno zlorabljanje naivnih gledalcev

- ker je taisto zlorabljanje iz prve alineje upravičilo svoje ime

- ker je umetnost redka dobrina

- ker trenutni objekt mojega poželenja ne spada v kategorijo umetnost, ampak med težkokategorna industrija

Govorim seveda o odločitvi studia Warner Bros, da izid šestega filma iz cikla Harry Potter (film nosi naslov Harry Potter in Polkrvni princ) prestavijo na julij 2009. Kar je tri četrtine leta za napovedanim izidom in natanko eno leto za uspešno premiero Temnega viteza. Tega naključja se niso niti potrudili zanikati – očitno jim iskrenost lahko štejemo v prid. Svoje pohlepne lakote po množicah tokrat niso zakrinkali v višje moralne vzroke, pač pa so fenom v obraz vrgli željo po zaslužku.

No, jaz sem pač eden tistih frikov, ki jim domišljijska umetnost (tale naziv zlorabljam samo za potrebe te objave) pomeni približno toliko kot vsebnost kisika v zraku. Ena tistih, ki jim prihajajoča premiera filma popestri ne dan, pač pa mesec. In (kar logično sledi iz napisanega) tista, ki jo povsem razočara odmik tovrstnih prijetnih trenutkov zaradi želje že tako prebogatega studia po dobičku. Pa ko bi vsaj s tem profitom kaj koristnega naredili! No, ok, to bi bilo že prelepo…

Torej, če povzamem – ker se mi zdi neskončno pohlepno in podjebavajoče prestaviti film, ki naj bi sicer izšel že čez tri mesece, na najbolj priljubljen termin, sem sklenila, da filma ne grem gledat v kino. Saj ne, da se bom s tem kakorkoli dotaknila WB (bi se, če bi nas bilo takih na desettisoče, kar pa je seveda utopično pričakovati), vseeno pa ne nameravam podpirati takšne marketinške politike. Za svojo čisto vest.

Hakeljc #2 pa je, da so priložnost opazili producenti drugega fantazijskega filma, ki se ga veselim, Somraka, in nemudoma pograbili datum, ki se je sprostil. Somrak bo torej luč kinodvoran ugledal en mesec pred napovedano premiero. Pohlepneži jedni. Čisto so sfižili moj urnik za 2008.

Kakorkoli že, zdaj (konec avgusta) sem se že nekoliko ohladila. Knjig mi pač ne morejo vzeti. In upanja, da bo iz pepela vstal studio, ki mu bo za gledalce celo mar. Držim fige za Hobita.

Ena izmed prednosti življenja na prečudoviti lokaciji, kjer imam stanovanje, je tudi bližina lokala z vrtom, kjer se pogosto odvijajo kakšni zanimivi koncerti. Tale vrt je pravzaprav postavljen neposredno pod moje okno, zato njihove glasbene večere doživljam približno tako pristno, kot če bi sedela pod odrom (beri – ker itak nimam izbire – moj tv jih ne preglasi, če bi si pa želela naviti slušalke na jakost, ki bi jih prekosila, bi mi tragično popokali bobniči). Pa saj se ne pritožujem – kot sem rekla, je njihova izbira muzičarjev prav očarljiva.

Včeraj, na primer, je koncertiral nek zelo zanimiv (zame anonimen) skupek glasbenikov, ki so zveneli zelo podobno majstru Hendrixu. Poleg nekaj plesabilnih lastnih komadov so odšpiljali tudi nekatere mojih najljubših evergrinov, kot so Wildthing (ki ga – mimogrede – nisem slišala že nekaj let), Piece of my heart in seveda moj ljubi, neprekosljivi, ženomorilski Jože. Hey Joe je pač komad, ki v meni prebudi nebrzdano ljubezen do zlatih dni rokenrola in če bi skušala opisati čisto konkreten vpliv te uspešnice na moje telo, bi kvečjemu izpadla patetična (ali pa perverzna).

Sicer je moj fetiš na živo glasbo nekaj neozdravljivega, čeprav trenutno ni tistih pravih simptomov. Mogoče sem eden tistih srečkotov odvisnikov, pri katerih smrtonosna odvisnost pride do izraza le ob dozi direktno v žilo, kadar pa nekaj časa nimam svojega heroina, pa sem čisto kontent. Ampak kadar me pa zadane, je pa hudo. Ni ga čez dober koncert. Ni ga čez doživetje meni všečne (o kakovosti ne bom sodila) harmonije glasbe in čustvenih dražljajev neposredno iz občinstva, ki diha in joče v eno.  Moja najljubša evforija (poleg sveže, boleče zaljubljenosti, seveda) je tista, ki jo orgazmično doživljam ob poznanih akordih in verzih. To pojasnjuje, zakaj se globoke rane moje duševnosti zaradi odsotnosti na letošnjem Szigetu še lep čas ne bodo zacelile.

Današnji koncert ni tako zelo evforabilen, čeprav mi noga nekam trza. Za vse nostalgike pa dobri stari Hey Joe v eni mojih najljubših izvedb – Michael Pitt&Twins of Evil:

Ker so Sanjači najboljši prikaz boemsko-revolucionarnega časa, po katerem hrepeni naiven sodoben deklič alias Ofelija.

Ja, ja, saj vem, da je poletje pravzaprav še v polnem razcvetu, ampak ne morem si kaj, da ne bi po malem že sanjarila o jeseni. Vsako leto se mi na poti z morja namreč zgodi nekaj čudnega… Tam nekje v Gorskem kotarju, ko prilezeš iz prvega tunela, od koder se več ne vidi morje, me popade neustavljivo hrepenenje po vsem jesenskem. Ko me obkrožijo gozdovi (pa niti pravi gozdovi niso), se popolnoma preselim v jesensko vzdušje palčkov in vil…

Intimnih, majhnih piknikov…

Nemotenih sprehodov po pisanih gozdovih…

Strmenja v ognjišče, ki gori in gori…

Niti slučajno se mi ne sanja, kje izvira moje hrepenenje po jeseni, vem samo, da mi predstavlja nepojmljivo toplono. Ne le oprijemljivo toplo sapo v podobi jesenskega žarka, ki poboža premraženo lice, ampak toplo občutje, ki se razleze nekje iz same notranjosti… Toplino, zaradi katere se mi smeji in objema in poljublja. Nikoli nisem tako dobro razpoložena kot jeseni.

In pravzaprav imam rada tudi deževen dan (kadar niso posejani preveč na gosto, se razume). Verjetno druga najlepša stvar na svetu je predremati prijetno deževno jesensko popoldne pot toplo, malce grobo pleteno dekico, medtem ko zunaj kapljajo ogromne, mrzle kaplje.

Jiiihaaa!! Končno uspelo!

Svoje nadnaravne računalniške sposobnosti sem nakazala že včeraj, potrdile pa so se pravkar, ko mi je po približno petnajstih neuspelih poskusih, miljion in pol prelistanih straneh ter skoraj vseh živcev požrtih uspelo spraviti tale video na blog. Pa naj še kdo reče, da nisem genij!

Mr. Brightside, torej – se opravičujem, ker ti odžiram slavo – nimam pojma, kaj to je, ampak tale komadič ima nekaj čarobnega, nekaj, zaradi česar si ga v resnici sploh nikoli ne neham prepevati.

Pomembno: Video je čisto ok, ni kak virus, kar bi kdo lahko pomislil ob pogledu na tale ujeti posnetek.

…da me vleče na pot. Ta hip doživljam nekakšno brito-nostalgijo. Kar se mi sicer dogaja kar pogosto. Zdaj je bilo dovolj, da sem v nekem članku o prvem otroku iz epruvete (ki ima danes že svojega, naravno spočetega, otroka) videla čudovit primerek angleške arhitekture…

No, zdaj pa imam… Sanjarjenja so vsekakor v polnem teku, kar pa ni ravno fajn. Kakor kaže, bo do vrnitve v lepo zeleno minilo kar nekaj časa.

Zato ne morem, da ne bi naredila majčkenega “tribute to” Veliki Britaniji in vsej njeni očarljivosti.

Cotswolds – tako luškan, da je že skoraj kič.

Čudoviti, očarljivi Edinburgh

Skrivnostni, v meglo zaviti Skye

Nessie

Kdo pravi, da v VB nimajo gozdov?

Peak District – meni en najlepših predelov Velike Britanije. Mimogrede, tule blizu je Lizzy iskala svojega g. Darcyja v filmski priredbi Prevzetnosti in pristranosti iz 2005

Nadvse zabavno se mi sicer zdi, da so vse tele čudovite fotografije nastale v čudovitem sončnem vremenu. Fotografi so se verjetno načakali…

Intro: nekega meglenega zimskega jutra je Ofelija prvič slišala za vampirje. Ne kakršnekoli krvosese, pač pa ultra seksi, vege vampirje, ki niti čekanov nimajo. Šment. In romanca me je posrkala vase.

Somrak je pripoved o najstnici Belli, ki se iz puščavniškega ameriškega juga preseli na razmočeni severozahod, kjer se nesmrtno zaljubi v vampirja. Njuna ljubezenska zgodba s kančkom akcije (in niti ščepcem horrorja) je osvojila (predvsem) ZDA in tretja knjiga je po prodaji začuda prehitela celo finale Harryja Potterja. Lep dosežek, hm?

Letošnje leto je za somračnike še posebej napeto – februarja so začeli snemati film po prvi uspešnici (Somraku), fotografije in posnetki s snemanja kapljajo skoraj tako na gosto kot dežne kaplje v Forksu (THE malem mestecu, kjer se zgodba seveda zavija in odvija), zadnja knjiga o tako-popolnem-da-je-že-skorajdolgočasno parčku pa izide začetek avgusta. Konec leta se pripravite na veliko norijo – decembra izide film; skoraj prepričana sem, da bodo šle filmske vstopnice za med.

In merchandising se je seveda že začel – verjeli ali ne, so se industrijalci odločili na tržišče že sredi julija poslati koledar prihodnjega leta. Izgleda lepo – malce prelepo za moj okus.

Za pokušino tale fotka, hardcore kritika pa pride s polno paro v prihodnjih dneh.

Zaenkrat lahko le rečem, da so se vsaj pri moškem delu vampirjadi zanesljivo držali bajeslovnega seksapila – filmski Edward je povsem zadovoljivo šarmanten, Jamesu ne bi skušala ubežati nobena prisebna smrtnica, Jasper pa (tudi na zgornji fotografiji) povsem neubranljivo kliče po ugrizu. Ah, ti vampirji…

Rojakinja, bivša sošolka, če sem natančna, je posegla po zvezdah. In jih dosegla.

Ana Jelinič se je z zmago v kategoriji “kolekcije mladih oblikovalcev” na prvem ljubljanskem tednu mode nadvse impresivno zavihtela v sam vrh mlajše modne generacije. Predstavila je štiri modele iz svoje kolekcije in očarala žirijo v podobi Jožice Brodarič, Bernarde Jeklin, Hermine Kovačič in Valentine Smej Novak.

Klasične volnene materiale so obarvale temne barve – siva, modra in črna. “Skušala najti ravnotežje med dvema skrajnostma – trdnostjo, samozavestnostjo, ki spominja na arhitekturo, in čutnostjo, ki prihaja iz narave,” je za Dolenjski list povedala Ana.

Ana sicer v oblikovalskih vodah ni novinka – na lastne oči sem se v rosnih šolskih letih lahko prepričala o njeni nadarjenosti, smislu za stil in oblikovanje. Vsi smo seveda vedeli za njene likovne sposobnosti, jaz se recimo spomnim, da mi je bila zelo všeč njena pisava. Kasneje je svoje talente brusila v srednji oblikovni šoli, danes pa se mojstrstvu približuje na oddelku za modno oblikovanje naravoslovne tehniške fakultete.

Kakorkoli že, Ana, čestitke, ko se bom pa nekega dne udeležila oskarjev/podelitve nobelove/poroke princa Williama, pa bom z veseljem oblekla kakšno umetnino s tvojim pečatom.

Saj ne, da nimam kaj bolj konstruktivnega za počet v teh zasedenih dneh, ampak za film imam vedno čas. In že dolgo nisem bila tako navdušena nad porabljenimi urami kot ob tejle cvetki.

Da se razumemo, že samo Chris, ko se je odpravil na pot, je pripravil teren za mojo bodočo zasvojenost z njegovo življensko zgodbo. Njegovi ideali so bili nekje v prejšnjem življenju gotovo ustvarjeni vzporedno z mojimi. Ne rečem, seveda so razhajanja, ampak glavna ideja je podobna. Kot je rekel Byron:

There is a pleasure in the pathless woods;
There is a rapture on the lonely shore;
There is society, where none intrudes,
By the deep sea, and music in its roar;
I love not man the less, but Nature more…

Pri Chrisu ni šlo za kakšno ljudomrznost, nasprotno, jaz sem (v filmu) dobila vtis, da je v medčloveških odnosih zelo užival. Sicer ni želel navezati kakšnih trajnejših prijateljstev z namenom silne zaupljivosti (navsezadnje o sebi ni prav rad govoril), ampak mu je veliko pomenilo deljenje vsakodnevnih veselj z ljudmi, ki bi jim pravzaprav lahko rekli tujci. Karizma mu je pomagala, da je takšne stike z lahkoto navezoval, žal pa je tudi poskrbela, da je za sabo zapustil marsikatero strto srce.

Ampak on je zapuščati moral, njegove sanje niso ležale v mehkem naročju prelestne mladenke, pač pa v krutem stisku nepopustljive narave. V prvinskem preživetju, morebitnem sožitju s starodavno divjino. V odsotnosti korupcije, plehkosti, spremenljivih vrednot, površinskih odnosov in neizživetega životarjenja. Najčistejši zrak je v samoti tajge, a to pomeni tudi najostrejši.

Slišala sem že raznorazna tolmačenja konca – v veliko primerih kot kvazi poučno moralko – “ne bodi prevelik romantik in nostalgik, ker je za sodobnega človeka tak svet že potopljen”, ampak se z njimi ne strinjam. Po mojem mnenju je Supertrampova zgodba prikazana z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in svetlimi točkami in si res ne želi ustvarjati sodb. Vsekakor filmu od želja po pogumu za podobna dejanja ni odvrnila mene.

Samo še besedico ali dve o ustvarjalcih – moja neizmerna in vseobsegajoča pohvala gre Emilu Hirschu, ki je mojstrsko upodobil glavnega junaka, tako da se je meni zdelo, da lahko zatipam strast v njegovih očeh. Stranske vloge so kot neskončen skupek češnjic vrh smetane – posebne pohvale Hal Holbrooku, čigar bolečino sem čutila na svoji koži.

Sama režija je bila zelo zadovoljiva, čeprav brez silnih presežkov in z zelo stereotipnim zaključkom. Naracija se mi je zdela super, posnetki pa so tako ali tako naravnost čarobni.

Kakorkoli že – če se najde kakšen podoben Supertramp, naj me samo pokliče – spakiram lahko v manj kot pol ure!

Po (za računalniškega nesposobneža) dolgi in trnovi poti nasproti lastnemu blogu sem končno tukaj. Na mojem novem doma.

Tale novi dom ima nekaj soban (področij zanimanja). Največja – čeprav žal pogosto prazna – je soba domišljije, po kateri se sprehajajo palčki, vile, vampirji, čarovnice in seveda – hobiti. Vedno so tukaj, nekje v moji bližini, delajo mi družbo, čeprav se sramežljivo skrivajo tujim očem. Vsake toliko mi jih pa uspe nahecati, da kakšno rečejo, pa najsi bo v obliki knjige, filma ali muzikala. Vedno zveni dobro.

Najbolj pisana soba je zagotovo tista, ki v očeh nosi krokodilčke. Nisem modna obsedenka, modo kot umetnost samo rada opazujem in občudujem z varne razdalje (in cedim sline ob Kenzovih umetninah.

Glasba je še ena moja strast. Nikoli pravzaprav nisem čisto tiho – če ne drugje, si v svojem svetu predvajam melodije, mrmram popevke ali sanjam o simfonijah. Glasbena učilnica – kjer pesem nikoli ne zamre.

Mogoče bolj strastno kot v melodije sem zaljubljena v premikajoče se sličice. V mojem svetu se kino dvorane nikoli ne zaprejo – dotok svežih projekcij me navdaja z navdušenjem in energijo in če me ni na spregled, zagotovo nekje gledam kak film.

Moje fotografske sposobnosti niso ravno objavljive, zato se v moji temnici razvijajo tuje fotografije. Jaz samo molče občudujem.

In vsake toliko zaklenem vse sobe in široko odprem vrata na vrt. In potem vrtna vratca v svet. Najrajši v domačo hosto, na kak dostopen vršac ali pa na samoten travnik žvižgat s črički. Včasih pa tudi v tisto novo kavarno, da presekam tok informacij in čenč in se poučim o najnovejših naklepih naših sodržavljanov.

Zdi se mi pa čisto možno, da bom dogradila še kakšno krilo – krame, ki se mi nabere, ne morem stlačiti samo v teh nekaj sobic…